KO ČAS IZGINJA V ČASU, FILM >>

Produkcijska platforma Dvojne agentke zagotavlja, da je BIO živ oblikovalski organizem, ki se odziva na potrebe družbe in oblikovalskega področja. Letos bomo razvili projekte, ki stremijo k prepletanju raznovrstnih medijev in disciplin, kot so oblikovanje, rokodelstvo, uporabne umetnosti in film, v postopke in rezultate, ki prispevajo k temi in prinašajo svež pogled na oblikovanje.

Izbrani udeleženci bodo pod mentorstvom osmih priznanih oblikovalcev obravnavali teme materialnosti, jezika, oblikovanja kot orodja javnosti, marginaliziranih skupnosti in filma.

Mentorji BIO28: Dvojna agentka so matali crasset, dach&zephir, El Último Grito, Polonca Lovšin in Studio Yukiko v sodelovanju z Grashino Gabelmann.

Topljenje

Čebelarstvo je dragocena slovenska tradicija, ki temelji na sodelovanju med cvetovi, čebelami in čebelarji. S petimi čebelarji na 1.000 prebivalcev se Slovenija po številu čebelarjev na prebivalca uvršča v sam evropski vrh. Slovenija je kot edina članica Evropske unije zakonsko zaščitila avtohtono kranjsko čebelo (Apis mellifera carnica), kar pomeni, da drugih vrst čebel pri nas ni dovoljeno vzgajati, območje naše države pa je tako genska banka kranjske čebele v naravi.
Ali lahko nekaj tako tradicionalnega, kot je čebelarstvo, povežemo s popolnoma novimi načini dojemanja enakopravnosti in raznovrstnosti, ne zgolj v naši družbi, ampak tudi med živalskimi in rastlinskimi vrstami? Ali lahko čebelarstvo postane dvojni agent v boju za pravičnejšo družbo? Topljenje je projekt produkcijske platforme Voščeni atelje v sklopu BIO28 Dvojna agentka: Govoriš jezik rož?, ki so jo zasnovali večdisciplinarni umetniki Katarina Babič Derenda, Mori Sikora, Beti Frim in Ines Sekač. Za BIO28 so se povezali v kolektiv XenoScapers ter skupaj z mentorico matali crasset pomenljivo združili čebelarstvo, povezovalnost in kolektivno odgovornost do dela z naravnimi materiali, ki ne izkoriščajo skupnih virov.

• Kdo vse tvori kolektiv XenoScapers in iz katerih kreativnih disciplin izhajate?

 Katarina Babič Derenda: Sem kvirovski, nevrodivergenten vizualni umetnik. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani sem se posvetil branju o kvirovski teoriji in nevrodivergentnem opolnomočenju.

Beti Frim: Diplomirala sem iz grafičnega oblikovanja, trenutno pa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani opravljam magisterij iz smeri Video, animacija in novi mediji. Pred tem projektom sem delovala tudi kot avdiovizualna umetnica za kvirovske performanse.

Mori Sikora: Na Poljskem sem zaključila dodiplomski študij iz kuratorstva in teorije umetnosti, zdaj pa stanujem v Ljubljani in končujem magistrski študij iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Poleg tega veliko časa namenim tekstilni umetnosti, naravnim tehnikam tiska in raziskovanju barvil iz zelišč, nabranega cvetja in drugih rastlin.

Ines Sekač: Sem študentka likovne pedagogike na Univerzi v Mariboru.

• Kljub raznovrstnim interesom in ozadjem vam je uspelo najti skupen jezik. Katero polje raziskovanja je vsem skupno?

Beti Frim: Vsekakor nas druži zanimanje za ekologijo in kvirovstvo ter dejstvo, da želimo delovati iz drže, da sta oba svetova povezana. Želja, da se povežemo, je vzniknila čisto intuitivno. Ines in jaz sva sicer sodelovali že prej, prav tako Mori in Katarina. Ko sem videla odprti poziv BIO28, smo se odločili razviti nekaj čisto novega, kar je prispevalo k temu, da smo tudi uradno ustanovili društvo. Zanimanje vseh članov kolektiva za teorijo o okolju in razvijanje umetniških projektov, povezanih z naravo, pa je bilo dobro izhodišče.

Ines Sekač: Vse nas zelo zanima, kaj se zgodi na presečišču umetnosti in narave. Pri tem projektu smo želeli poudariti tudi področje trajnosti umetniških praks in hkrati najti pravi način, da nagovorimo celo najmlajše. Le raziskovanje vseh teh področij nas lahko privede do večje empatije.

• Kakšen pa je bil vaš prvi vtis ob prebiranju teme Dvojne agentke?

Beti Frim: Sprva smo BIO28 Dvojno agentko: Govoriš jezik rož? razumeli dobesedno. Nato pa smo se posvetili odstiranju skritega jezika rož in ugotovili, da gre pravzaprav za feminizem in kritičnost do metafor za ženske. Pri začetnih stadijih projekta smo se začeli opirati tudi na novi materializem, s katerim se kot kolektiv zelo poistovetimo prav zaradi tega, ker zajema tudi druge vrste in jih obravnava kot enake. Vse vrste bi morale imeti enake pravice in biti priznane na način, kot smo sami. To sta bila glavni dejavnik in vodilo pri našem delu: cvetlice, čebele in vse druge udeležence pri projektu smo dojemali kot enakovredne deležnike. S tem se nismo več osredotočili le na cvet ali jezik rož, temveč tudi na vse deležnike okoli cvetov.

 Mori Sikora: Predvsem pa smo želeli poudariti, da je svet veliko več kot le dvojnost moških in žensk. Želeli smo razširiti svoje delovanje, razmišljanje, sodelovanje z mentorico in v Voščeni atelje povabiti vse vrste. Svoj projekt vidimo kot odgovor na temo bienala, pri čemer smo vosek dojemali kot kompleksno entiteto, ne le kot material.

Katarina Babič Derenda: V Dvojno agentko pa smo želeli vpeljati tudi kvirovske in nevrodivergentne teme.

• V Voščenem ateljeju ste razvili projekt Topljenje, s katerim poudarjate dragoceno sodelovanje med rastlino, čebelo in čebelarjem. Kako bi opisali svoj delovni proces? Ste razvili tudi kakšne miselne nastavke, ki na koncu v Topljenje niso bili vključeni?

Mori Sikora: Najprej smo se posvetili izhodiščni temi naše produkcijske platforme in docela raziskali področje čebelarstva in čebel. Tega področja nismo dojemali kot nekaj izoliranega, temveč kot tradicijo, ki je močno vpeta v okolje ter se dotika tudi drugih vrst. Brez čebel in drugih opraševalcev se namreč žužkocvetne rastline ne morejo opraševati. Seveda obstajajo tudi samoopraševalne rastline, vendar pa velika večina rastlin potrebuje opraševalce in brez njih se rastline ne bi mogle razviti v različice, kot jih poznamo danes. Kar smo sprva nameravali izvesti, ampak na koncu ni bilo vključeno v končno instalacijo na razstavi v MAO, so bile manjše posamične stenske instalacije, na katere bi ljudje lahko pritrdili veliko več svojih stvaritev z delavnic. Namesto tega smo se raje osredotočili le na eno veliko instalacijo, ki je vključevala tako video kot oblike iz čebeljega voska.

Katarina Babič Derenda: Delo je potekalo precej fluidno in marsikateri korak pri našem delu bi lahko pri poteku projekta zamenjali in še vedno bi prišli do podobnih rezultatov. Eksperimentirali smo s čebeljim voskom in tudi po vseh teh mesecih dela in raziskovanja lahko trdimo, da smo možnosti tega materiala komaj dobro spoznali. Tudi intuitivnost je tista, ki je k Topljenju prisostvovala, saj smo se procesu prepustili in želeli, da nas pripelje do različnih točk, ki nikakor niso končne. Veliko časa pa smo posvetili še raziskovanju biotske raznovrstnosti in povezav med različnimi bitji in prav zaradi tega Topljenje temelji na kvirovski teoriji.

Ines Sekač: Pomembno je omeniti tudi vprašanje ali pa problem, na katerega smo pri procesu naleteli: ali s tem projektom in načinom dela morda celo koloniziramo delo čebel in vosek uporabljamo na napačen način. To bi držalo, če bi se usmerili v projekt, ki bi zajemal nadvse velike količine voska, ali pa bi razvili oblikovalski projekt, katerega končni rezultat bi bila velika produkcija oprijemljivega. Topljenje namreč ni projekt, ki bi bil usmerjen v končni produkt, temveč uporablja vosek kot medij za nekaj čisto drugega: taktilno izkušnjo. Zavestno smo, na nekakšen način, žrtvovali določeno količino čebeljega voska za taktilne delavnice, da bi povečali družbeno zavest o naši povezanosti. S tem nas je ta čudovito dišeči material povezoval ves čas našega procesa.

Preizkušanje različnih oblik, ki nastanejo z vlivanjem čebeljega voska v vodo. Mori Sikora je s svojim znanjem o naravnih barvah pripomogla k odkrivanju zanimivih barvnih kombinacij. Foto: Mori Sikora

• Zelo zanimiva perspektiva! So poleg tega ali pa zaradi tega vprašanja nastali še kakšni uvidi?

Beti Frim: Čeprav smo čebelji vosek s sredstvi, ki nam jih je namenil Center za kreativnost, kupili pri lokalnem podjetju Samson iz Kamnika, smo res veliko časa raziskovali, kaj bi bil najustreznejši način uporabe tega materiala za raziskovanje področja, ki nas zanima. Pogovarjala sem se tudi s svojim dedkom, ki je čebelar, in omenil je, da je čebelji vosek večinoma odpaden in ne prav zelo kakovosten material. Če na primer čebelar preneha skrbeti za čebeljo družino in ta umre, vosek ostane v panju, dokler se v ta panj ne naseli nova družina in vosek uporabi. Če pa družina umre zaradi bolezni, je treba vosek zavreči, saj bi se nova družina lahko okužila. V Sloveniji noben čebelar ne prodaja voska za profit. Kadar ga čebelar proda ali odda za sveče, je to zato, ker ga čebele ne morejo več ponovno uporabiti. Za Topljenje je bilo smiselno uporabiti čebelji vosek, tudi zaradi pomenljivosti tega materiala in tem, ki smo jih želeli vpeljati v projekt. Če bi imeli neomejeno časa, bi se seveda potrudili najti dovolj zavrženega voska pri lokalnih čebelarjih in projekt izvedli le iz takšnega voska, vendar smo se želeli držati časovnice projekta in se tako povezali s tem podjetjem.

• S svojim zanimivim pristopom in znanjem ste ustvarili portal ali pa vstopno točko v razmišljanje, ki odpira še bolj vključujoče načine dojemanja teme Dvojne agentke ali celo našega sveta.

Beti Frim: Pravzaprav nam je to uspelo ustvariti s participatornostjo in delavnicami, saj so našemu konceptu dodale dodatno dimenzijo. Udeleženci so postali soustvarjalci panja, ki ga lahko vidite v MAO. Če delavnic ne bi imeli, bi bil panj videti popolnoma drugače, vendar je participatornost pri našem procesu dela na koncu odigrala veliko vlogo. Sodelovanje in odnosi, stkani z udeleženci, so proces, ki pa je tudi zelo intuitiven. Opustiti moraš vsa pričakovanja in se zliti s procesom, na katerega nimaš prav nobenega vpliva.

• Prav z delavnicami ste postali dvojni agentje in ustvarili varen prostor za kvirovske, nevrodivergentne osebe, neosebe in druge entitete. S tem uspešno ozaveščate o pravičnejši družbi, ki jo lahko dosežemo z vključevanjem in horizontalnimi tehnikami prenosa znanja.

 Katarina Babič Derenda: Želeli smo ustvariti prostor za kvirovske osebe. Želel bi poudariti dragocenost skupnosti, ki se je izoblikovala, kar je omenila že Beti. S TransAkcijo nam je uspelo pričarati prijetno srečanje Trans-con, na katerem so kvirovski udeleženci eksperimentirali z voskom, vlivanjem in barvami. S to taktilno izkušnjo so se osnovali mreža povezav ter veliko veselih trenutkov trans in nevrodivergentne solidarnosti. Na delavnici nam je uspelo realizirati, kar smo si s tem projektom zadali, in lepo je bilo videti, da ljudje uživajo v ročnih spretnostih in igrivem vključevanju v te teme.

• Kako ste se lotili oblikovanja izkušnje in dogodkov, da ste ustvarili dovolj varno odprto vzdušje, v katerem so se ljudje počutili prijetno in dobrodošlo?

Katarina Babič Derenda: Tesno smo sodelovali z organizacijo TransAkcija, ki organizira transspolne dogodke, in v veliko pomoč so nam bili tudi pri delavnici Trans-con. Pri najavi in vabilu smo se odločili za vključujoč jezik in bili transparentni, komu so ti dogodki namenjeni: v prvi vrsti kvirovskim in nevrodivergentnim ljudem. In kdor je prišel, je prišel. Na koncu se je dogodek razvil v čudovito izkušnjo.

Beti Frim: To pa nam je uspelo tudi, ker smo v tesnih stikih s kvirovsko in nevrodivergentno skupnostjo. Prav tako sta veliko vlogo odigrala spontanost in tudi medsebojno zaupanje. Naša ekipa je poskrbela, da smo vsaki osebi posebej razložili namen naše delavnice. Seveda smo to opisali tudi na vabilih in v najavi, vendar pa je pomagalo tudi to, da smo ponudili drugačen način izvajanja delavnic. Želeli smo razrahljati ustaljen način podajanja znanja in navodil. Udeleženci so se med delavnico zavedeli, da ni smisel le v delu z rokami in zanimivih oblikah, ampak da sodelujejo pri nečem veliko večjem – sooblikovanju vključujoče skupnosti.

Ines Sekač: Pomembno je poudariti, da organiziramo dve vrsti delavnic in da so bile delavnice v MAO izvedene nekoliko drugače kot na Trans-conu, saj se želimo prilagoditi različnim starostnim skupinam in različnemu občinstvu. Pri otrocih smo uporabljali nevtralen jezik in poudarjali enakost narave, ljudi in nečloveških bitij. Posebej pri otrocih smo se raje osredotočili na vključujočo govorico in storili korak stran od nebinarnosti. Če pa smo opazili, da starejše udeležence te teme zanimajo, smo jih povabili k odprtemu pogovoru o teh temah. Pri otrocih je šlo bolj za ozaveščanje o enakosti in za druženje v okviru razstave.

Udeleženci Trans-cona na delavnici ustvarjanja iz čebeljega voska. Foto: Urša Rahn

• Kakšen pa je bil odziv obiskovalcev?

 Beti Frim: Na naše delavnice so se vrnili še večkrat! Obiskovalci so bili vseh starosti in poudarila bi, da je na naših delavnicah tudi čebelji vosek s svojim prijetnim vonjem ob topljenju pomagal soustvariti zelo prijetno vzdušje. Ko so obiskovalci ugotovili, na kakšne vse načine se lahko vosek vliva in oblikuje, so pravzaprav postali oblikovalci in pri delu so tudi razmišljati kot oblikovalci. Dodajali so lahko različne barve, cvetje ... Povabili smo jih, da se sami odločijo, ali želijo ustvarjene oblike vzeti domov ali pa jih dodati k instalaciji Topljenja. V tem pogledu je Topljenje tudi oblikovalski projekt. 

• Kako pa je potekalo delo z mentorico matali crasset?

Beti Frim: matali je predstavila čebelji vosek tudi kot material, ki lahko ponudi alternativne načine oblikovanja, naša ekipa pa se ga je odločila obravnavati in predstaviti še kot svojstveno entiteto in medij, ki lahko prenaša različne pomene. Prostor Voščenega ateljeja je oblikovan z namenom, da se lahko izdelajo uporabni predmeti iz čebeljega voska. Želela je raziskati potencial tega materiala kot oblikovalskega materiala, mi pa smo dodali razmišljanje, da je lahko tudi umetniški medij. S tem sta instalacija Topljenje in Voščeni atelje v sožitju.

Ines Sekač: Ne le v sožitju, temveč sta oba projekta tudi v dialogu drug z drugim.

Instalacija Topljenje na razstavi BIO28 Dvojna agentka: Govoriš jezik rož? Instalacija in participatorni projekt združujeta posnetke čebel, cvetja, narave in 3D posnetke izdelkov iz čebeljega voska. Video je projiciran na lesen okvir, ki ga obdaja čebelji vosek. Foto: Lucija Rosc

• Še vedno smo v dobi materialov, ki temeljijo na izkoriščanju virov. Izkoriščanje nafte in rudnin še dodatno pospešuje proces družbene neenakosti. Odločili ste se uporabiti material, ki sloni na sodelovanju med različnimi bitji, s čimer ste osvetlili vlogo odgovornosti v oblikovalski praksi. Vidite še kakšen način, ki bi lahko prispeval k odgovornejšemu oblikovanju?

 Mori Sikora: Čebelji vosek je neizmerno zanimiv oblikovalski material. Seveda ima določene omejitve, vendar je uporaben in ponuja druge možnosti uporabe, kot ga ponuja sojin vosek ali parafin. Oblikovalci bi morali biti iznajdljivejši in iskati načine za uporabo materialov, ki nas že obdajajo. Kaj, če bi preprosto začeli ustvarjati obstoječe kose z drugačnimi, boljšimi materiali, prijaznejšimi do okolja? Ali pa preprosto popravili obstoječe, kot je metoda kintsugi – japonska umetnost popravljanja razbite keramike. Kaj, če bi usnje raje ustvarili  iz micelija, celuloze ali celo iz kombuče – fermentiranega čaja? Še vedno raziskujemo, kako lahko trajnost in krožnost uporabimo v praksi in svetu, v katerem živimo zdaj. Danes imamo tako veliko znanja, vendar se zdi, da ga sploh ne uporabljamo ali apliciramo na probleme okoli sebe. Morda nas tudi zaradi tega obkroža tako veliko nenujne plastike.

• To stališče ste še dodatno podkrepili z uporabo naravnih barvil, zmesi in praškov ter se odločili, da boste pri Topljenju uporabljali le naravne materiale. S tem ste udeležence poučili tudi o pestrosti našega okolja, ne da bi ga dodatno izčrpavali.

Mori Sikora: Res je, čebeljemu vosku smo primešali le naravne pigmente, kot so rdeča pesa, temni koren in spirulina iz Poljske. Vključili smo tudi pigmente iz zemlje, najdene na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, ter različne vrste gline, zmlete v pisane pigmente. Dodali smo tudi posušene liste hibiskusa, cvetove sivke in vrtnice, ki so jih lahko sodelujoči vmešali v vosek, ki so ga pozneje dodali k instalaciji panja v MAO.

• Pravzaprav bi lahko rekli, da je vaš projekt proti pričakovanjem, ki jih imamo kot družba od oblikovalske prakse. Omogoča drugačne vrste uvida v BIO, v produkcijske platforme in na samo oblikovalsko prakso. S Topljenjem ste jasno poudarili, da od oblikovanja ne gre več pričakovati končnega izdelka in da je vse bolj pomembnejši proces sam.

 Katarina Babič Derenda: Točno tako in še nekaj je pomembno – smo neoblikovalski kolektiv. Le ena članica je oblikovalka, vsi drugi pa smo umetniki. Vsak od nas ima nabor znanj in izkušenj, tako kot ima vsaka od disciplin svoje značilnosti. Zavzeli smo se s svojim delom poudariti zavezništvo med različnimi disciplinami. V spomin se mi je zelo vtisnila izjava Timothyja Mortona, ki so izjavili, da je znanost preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj znanstvenikom. Prav ta izjava dobro oriše tudi naš način dela.

Mori Sikora: Topljenje v svoji biti pripoveduje o kolektivizmu, o povezanosti, saj pri ustvarjanju ne ustvarjamo končnega predmeta, temveč soustvarjamo sam proces.

• Ker prihajate iz različnih smeri, lahko na poklic oblikovalca pogledate z drugega očišča kot oblikovalci sami – kako vidite vlogo oblikovanja danes in kakšne spremembe pričakujete?

Mori Sikora: Vse okoli nas je oblikovano, bodisi s strani narave ali nas. Pomembno je, da se vprašamo o nujnosti našega dela – ali to res potrebujemo? Samo zaradi tega, ker lahko kaj izdelamo, ne pomeni nujno, da res moramo. Dandanes delujemo v dobi pretirane produkcije, ki je sama sebi namen. Izdelujemo, ker lahko, in ne, ker bi to imelo določen pomen ali namen. Kolektivno smo se znašli v položaju, v katerem močno občutimo posledice te miselnosti, torej izdelovanja za voljo izdelovanja. Pri umetnosti lahko svoje občutenje pretvoriš v umetniški izraz. Pri oblikovanju pa bi morali na prvo mesto postaviti proces in dolgoživost tega izdelka. Vprašati bi se morali o življenjskem ciklu naših izdelkov in tudi, kako jih uporabiti, ko niso več uporabni. Svet, v katerem živimo, se sesipa sam vase in zavedati se moramo, da bo nekoč vse prerasla narava.

• Pri svojem delu rahljate tudi ponotranjene vzorce razmišljanja, konstrukte družbenih pričakovanj in sisteme, v katerih delujemo. Kaj prepoznavate kot tisti vzorec ali delovanje, ki se ga moramo lotiti najprej, da bo naša družba lahko delovala bolj vključujoče?

 Katarina Babič Derenda: Ni vzorec, temveč gre kar za sistemsko zatiranje civilne družbe. Gre za najširše polje, ki je tako globoko zakoreninjeno in vseprisotno, da ga je in ga bo verjetno najteže razrahljati. Hkrati pa bi se bilo zelo težko odločiti le za en vzorec, saj so vsi med seboj povezani.

 Mori Sikora: Strinjam se s Katarino, poleg tega pa bi poudarila še škodljivost delovanja, ki temelji na lastnem interesu in dobičku. Pohlep nas oddaljuje od sodelovanja, ljubezni, sprejemanja in spoštovanja.

• Če bi izluščili temeljno sporočilo svojega projekta – kaj bi si želeli, da s seboj odnesejo obiskovalci?

 Katarina Babič Derenda: Zagotovo želimo s Topljenjem spodbujati empatijo.

 Ines Sekač: Dajte priložnost taktilnosti! Naši udeleženci so opolnomočeni v miselnosti, da so sposobni sami kaj izdelati. Dandanes je vse pripravljeno, izrezano vnaprej ter prikladno ponujeno in ukalupljeno, da se skoraj več ne sprašujemo o drugih možnostih. Izgubljamo veselje do ustvarjanja z lastnimi rokami. Izkušnjo oblikovanja moramo znati približati posamezniku in tudi vi se lahko preizkusite v oblikovanju skulptur, sveč, predmetov ... kar pa vas obenem lahko poveže z naravnimi materiali.

S skupino se je pogovarjala Nuša Zupanc Pavlič, urednica BIO.

******
Platformo Voščeni atelje bo vodila matali crasset. matali crasset zagovarja oblikovanje na stičišču umetniških, antropoloških in družbenih praks. Deluje v smeri kreativnega, živega in vsakdanjega oblikovanja in si postavlja vprašanje, kako lahko oblikovanje prispeva k sobivanju in nas podpira v sodobnem svetu. Po tem, ko je za 25. edicijo bienala Daleč, tako blizu ustvarila skupnostno peč – eno najbolj uspešnih prostorskih instalacij, tudi v tej produkcijski platformi odzvanja njeno sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Ta produkcijska platforma se vrača k starodavnemu običaju na drugačen način. Spodbuja nas k rahločutnosti in samopreizpraševanju. Čebelarstvo je način življenja in ena od poglavitnih panog v Sloveniji, ki lahko pomaga vzpostaviti spoštljiv in manj uničujoč pristop do našega ekosistema. Voščeni atelje na podlagi tega in z izhodiščem uporabe rož za pridelavo medu predlaga, da se ne osredotočamo na med, ampak na čebelji vosek. Ta naravna snov pove veliko o našem sodobnem svetu: kljubovati mora hudi konkurenci industrijskih voskov, pridelanih iz zrn soje, palmovega olja in parafina (pridobljenega iz nafte). Čebelji vosek je nedvomno najbolj naraven. Presega ločnice med rastlinskim in živalskim svetom in poraja vprašanja o našem sobivanju. Danes je torej treba raziskovati mesto, ki ga človeška bitja v njem zavzemamo – če to sploh obstaja.

Platforma Voščeni atelje bo zajemala delavnice z voskom: raziskovanje čebeljega voska in odkrivanje naravnega barvanja z uporabo lokalnih rastlin in mineralov, izdelavo preprostih kalupov in izdelovanje modelirnega voska, pa tudi raziskovanje vodotesnosti tekstila in lesa. Med prihajajočo platformo BIO28 se bo odvil niz javnih delavnic, kjer bodo udeleženci vključeni v skupno raziskovanje voska.

(ne)stkane pripovedi
Neizbrisani so eden od projektov produkcijske platforme, razvitih za 28. edicijo bienala oblikovanja z naslovom Dvojna agentka: Govoriš jezik rož?, ki osvetljuje stisko in problematiko izbrisanih. Manj kot leto po razpadu Jugoslavije, natančneje 26. februarja 1992, je bilo iz slovenskega registra stalnega prebivalstva nezakonito izbrisanih najmanj 25.671 oseb, od tega 5.630 otrok. O tem nihče od izbrisanih ni bil obveščen, prav tako pa se v tistem trenutku še niso zavedali hudih posledic izbrisa ne samo na svoja življenja, temveč tudi na življenja družinskih članov.
Z izbrisom so izgubili status državljana in osnovne človekove pravice. Predstavljajte si, da živite brez kakršne koli zdravstvene oskrbe, da vam je onemogočeno najeti stanovanje, delati ali poslati otroka v šolo ... če naštejemo le nekaj stisk, ki so jih doživljali in za (ne)stkane pripovedi delili Slavica Đuričić, Vladica Ilić in Irfan Beširević.

Mentorja produkcijske platforme Neizbrisani, Florian Dach in Dimitri Zephir iz pariško-gvadalupskega studia dach&zephir, imata raje naziv raziskovalca kot pa oblikovalca. Njun pristop temelji na marginaliziranih zgodbah v kontekstu zgodovine določenega kraja ter prenosu teh spoznanj in izkušenj v končen rezultat. Ta pristop sta združila z raznovrstnim naborom znanj Anne Odulińske in Nike van Berkel, poljskega in slovensko-nizozemskega dua, ki znotraj polja arhitekture deluje na Nizozemskem. Anna in Nika sta razvili projekt (ne)stkane pripovedi, s katerim sta smiselno in vizualno prepričljivo prepletli oblikovanje, obrt in ozaveščanje.

Prizor iz filma (ne)stkane pripovedi. Anna in Nika sta obiskali domove Slavice, Vladice in Irfana, kjer sta tudi posneli intervjuje. Foto: Anna Odulińska, Nika van Berkel.

• Po poklicu sta arhitektki, vendar sta se za potrebe tega projekta nemudoma prelevili v oblikovalki in povezali različne deležnike. Kako sta se znašli v tej vlogi in kakšen je bil vajin prvi vtis o kustoški pripovedi Alexandre Midal?

Nika van Berkel: Anno sem spoznala v rotterdamskem biroju, v katerem sama še vedno delam, medtem ko Anna trenutno dela drugje. V biroju sodelujem pri načrtovanju šol in stanovanjskih sosesk. Predvsem se lotevam območij prehajanj med notranjim in zunanjim prostorom ter javnih prostorov okoli stavb. Delam štiri dni na teden, kar mi dopušča, da se lahko posvečam svoji praksi, ki temelji na raziskovanju presečišč disciplin: arhitekture, pokrajine, zvoka in umetnosti. Testiram njihove meje in dopolnjevanje teh disciplin.

Anna Odulińska: Vedno sva si želeli ustvariti projekt, ki bi združil Nikino raziskovanje prostora in zvoka ter moj pristop k fotografiji in videu. Ko je Nika z mano delila odprti poziv BIO28, sva se hitro odločili za Neizbrisane, saj se dotika področij, ki naju zanimajo. Trenutno delam kot arhitektka v velikem mednarodnem biroju in kot arhitekturna fotografinja. Ko delam kot fotografinja, gledam skozi objektiv tudi kot arhitektka in vedno se osredotočim na zgodbo, ki jo objekt pred menoj pripoveduje. Prav ta motiv pripovedovanja pa me je zelo pritegnil tudi pri projektu Neizbrisani.

Nika van Berkel: Mislim, da dobro sodelujeva predvsem zaradi podobnih vrednot, in ker naju obe zelo zanima presečišče različnih praks.

Anna Odulińska: In prav z BIO28 so se kot nalašč združile vse discipline, v katerih sva se že preizkusili. Najin arhitekturni pristop se odraža v oblikovalskem razmišljanju, ki sva ga razvili za (ne)stkane pripovedi. Nikino raziskovanje prostora in zvoka ter moje zanimanje za fotografijo in pripovedovanje zgodb sta naju pripeljala do zanimivega koncepta za projekt v sklopu teme bienala, Dvojna agentka.

• Kako pa se je razvijal vajin odnos z mentorjema dach&zephir med sedemmesečnim sodelovanjem?

 Nika van Berkel: Zelo sta pripomogla pri vpletanju motiva čipke v najino oblikovalsko pripoved, kar je dodalo dimenzijo poetičnosti. Hkrati pa sta nama znala dati dovolj svobode, ko sva se odločili še za instalacijo, video in knjigo. Z nama sta delila svoje znanje in vse potrebne reference, kar se je izkazalo za zelo dragoceno. Na ta način sta nama pomagala oblikovati poetično, vendar vseeno močno pripoved, posvečeno potem, ki so jih morali prehoditi Slavica, Vladica in Irfan, v iskanju pravice in priznanja.

Anna Odulińska: Kar se tiče kreativne svobode, sta bila res popolna mentorja. Že od samega začetka sva verjeli v svojo idejo in namenila sta nama točno to, kar sama ocenjujem, da ti nameni dober mentor: med procesom sta nama postavljala taktna vprašanja. S tem sta sooblikovala najine odločitve. Dimitri in Florian sta naju naučila o načinih, kako prikazati čustveno vrednost nekega predmeta, skratka, kako dodeliti obliko čustvom ali doživljajem, kako pri razvijanju projekta prikazati nekaj nematerialnega.

• Ko sta raziskovali tako težko temo, kot je izguba državljanstva in vseh pravic, je verjetno zahtevno izbrati, katere stiske vključiti v projekt. Sta se pogovarjali z več izbrisanimi in nato izbrali le nekaj zgodb?

 Nika van Berkel: Pravzaprav ne. Prijateljica, ki je nekoč delala za Rdeči križ, mi je predala kontakt Slavice Đuričić. Slavica naju je nato predstavila še Vladici Ilić in Irfanu Bešireviću in vsi trije so bili pripravljeni sodelovati pri projektu. Pomembno je poudariti, da se skupnost izbrisanih državljanov žal zmanjšuje, njeni člani se starajo, veliko pa jih žal več ni med nami.

• Kaj vse vama je uspelo zaznati v njihovih zgodbah? Bi lahko povzeli, kako so se spopadali z izbrisom in posledicami?

Nika van Berkel: Kar je najbolj boleče, je, da so bili primorani v skrivanje in družbeno nevidnost, kakor da niso nič vredni. Za skupnost je temeljnega pomena, da se o izbrisu govori in da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Prav zaradi tega so (ne)stkane pripovedi tako pomembne. Nisva se osredotočili le na intervjuvance, temveč tudi na njihove družine, ki jih je izbris zelo zaznamoval. Predvsem pa je pomembno poudariti, kar omenja tudi Slavica, da so dandanes v skupnosti izbrisanih še vedno posamezniki brez dokumentov.

Anna Odulińska: Med intervjuvanjem sem bila predvsem v vlogi snemalke in nisem razumela, kaj govorijo, saj ne govorim slovensko. Ta jezikovna prepreka mi je omogočila, da sem se lahko osredotočila na zgodbo z opazovanjem njihovih gest in telesne govorice. Pri poslušanju Slavice, Vladice in Irfana je bilo zaznati žalost, brezup in nemoč. Tik po samem izbrisu morda tudi jezo. Zelo prisotna je bila tudi zmeda – po izbrisu ni bilo nobene prave pomoči, ob izgubi statusa državljana ti nihče ne poda navodil ali usmeritve, kako naprej. Skupaj z mentorjema sva našli način, kako ta čustva prenesti v čipke. Vsaka kompozicija je sestavljena iz poti, ki so jo bili primorani prestati – pomoč, ki pravzaprav ni nikoli prišla, so iskali od vrat do vrat, od ministrstev do različnih vlad, od države do države.

 Prizori iz filma (ne)stkane pripovedi. Foto: Anna Odulińska, Nika van Berkel

• Bi lahko še kaj več povedali o procesu prenašanja zgodbe v slovensko čipko? Postali sta mediatorki med zgodbami in obrtjo. So med sodelovanjem s Klekljarskim društvom Ljubljana vzniknile še kakšne druge ideje, ki pa sta jih nato opustili?

 Nika van Berkel: Na začetku sva si zamislili, da bo projekt video instalacija. Raziskovali sva tudi slovenske simbole in predmete, ki jih navadno povezujemo s Slovenijo. Domači predmeti izbrisanih so bili tisti, s katerimi sva želeli povedati zgodbo. Dom je tisti, ki lahko pove največ o posamezniku ali družini, ki prebiva v njem. Vendar sva se po prvem pogovoru s Slavico zavedeli, da mora projekt v drugo smer – v smer, kjer bodo v ospredju osebe in njihove zgodbe. Sodelovanje s članicami Klekljarskega društva Ljubljana je bilo zelo dragoceno. Njihovo poglobljeno poznavanje izdelave čipke, prepleteno z najinim konceptualnim pristopom do zgodb, je omogočilo, da se je instalacija oblikovala v zaokroženo celoto z močnim sporočilom. 

Anna Odulińska: Čeprav sva vedeli, da bo čipka del projekta, sva se pogosto vprašali, kako pravzaprav prenesti zgodbo v klekljanje. Ko raziskuješ izgubo identitete ali pa nejasno identiteto, moraš motiv izbrati previdno. Pomislili sva tudi na zelenje in motiv lipe, saj se nama je motiv rož, ki je pri klekljani čipki zelo pogost, zdel manj primeren za ta projekt. Razmišljali sva še o Ljubljanici in različnih prostorih, kar naju je privedlo do odločitve, da se izkleklja prav njihova pot. Nato sva se, kot je omenila Nika, še toliko bolj osredotočili na njihovo izpoved in v tistem trenutku sva se zavestno odmaknili od tega, da pripravljava oblikovalski projekt, do tega, da pripravljava projekt, ki bo opolnomočil zgodbe izbrisanih. Njihove poti so tako postale še pomembnejše.

Mapirana pot Vladice, prevedena v slovensko čipko, ki so jo razvile mojstrice Klekljarskega društva Ljubljana. Foto 1, 2: Anna Odulińska in Nika van Berkel; Foto 3: Arhiv Klekljarskega društva Ljubljana; Foto 4: Lucija Rosc

• Uspešno sta združili več različnih disciplin, ki se pri projektu prelivajo in dobro delujejo skupaj. Vidita v tem prihodnost oblikovalske prakse?

Nika van Berkel: Najbolj zanimivo je prav tisto, kar se zgodi na presečišču različnih disciplin. To presečišče se mi zdi vredno raziskovati, kaj se zgodi, ko sodeluješ, kako se prakse lahko dopolnjujejo, vplivajo druga na drugo in širijo onkraj navideznih meja. Prihodnost oblikovanja temelji na večdisciplinarnih dialogih, v katerih se lahko srečajo arhitektura, umetnost, zvok, tehnologija, skupnost in trajnost. Takšni dialogi omogočajo nove nastavke razmišljanja in dojemanja sveta okoli nas.

Anna Odulińska: Prihodnost je zagotovo v sodelovanju. Končna oblika bi morala dati prednost družbenemu učinku in trajnosti. Ni nujno, da vedno vemo, kje se področje oblikovanja začne in konča, oblikovanje lahko prehaja skozi različne discipline in med tem prehajanjem se lahko oblikuje sporočilnost. Včeraj sem, na primer, fotografirala šolo v degradirani soseski, kjer je bilo vpeljanih zgolj nekaj manjših prostorskih intervencij, ki pa so na koncu omogočile izboljšano uporabniško izkušnjo in ponudile javen prostor za aktivnosti, ki prej žal niso bile mogoče. S tem želim ilustrirati, da lahko majhne spremembe pomembno vplivajo na družbene spremembe. Arhitekti vse prevečkrat razmišljamo z lastnim egom in želimo venomer kaj graditi. Če to prevedem v oblikovanje, ocenjujem, da je vse preveč poudarka na končni obliki in premalo na vplivu, ki ga projekt lahko doseže. Opažam tudi, da smo kolektivno zasuti s poplavo informacij, zato bi se lahko večkrat le opomnili, da je pomembno poslušati in slišati drug drugega in najti načine komuniciranja. Ta projekt je bil odlična učna izkušnja tudi zame in za Niko.

Spoznali sva, da so izgubili vse, tudi dokumente ... včasih so jim ostale le družinske fotografije ali kakšen predmet, ki se je prenašal iz roda v rod.« — Anna Odulińska. Foto: Lucija Rosc za MAO

• Obiskovalci so večinoma presenečeni, ker je tokratni BIO zelo drugačen. Kako sta se vidve spoznavali z Dvojno agentko in kako sta kustoški pristop Alexandre Midal vnesli v svoj projekt?

 Anna Odulińska: Dandanes moraš pozornost obiskovalcev pritegniti z barvami in različnimi oblikami. Naju je predvsem skrbelo trajanje videa, saj se zavedava, da imamo ljudje čedalje krajšo zmožnost koncentracije. Vseeno pa sva si želeli, da se obiskovalec usede in posveti tematiki. Posneli sva približno štiri ure videa in se nato odločili, da ga ne želiva krajšati na manj kot 15 min in s tem manjšati pomembnosti izpovedi izbrisanih.
Nika van Berkel: Opažava, da so obiskovalci naklonjeni drugačnemu, bolj artističnemu BIO28. Kar me je pri pristopu Alexandre Midal najbolj pritegnilo, sta bili tema rož in njihova kriptičnost. Na koncu je ta motivika vseeno prišla do izraza, saj so klekljane čipke poti izbrisanih na prvi pogled podobne abstraktnim rožam, čeprav tega nismo načrtovali. Rože se nehote pojavijo tudi v videu in na koncu se ta motivika nenehno prepleta z zgodbami, ki jih projekt poudarja.

Prostorska postavitev (ne)sktanih prepovedi. Anna Odulińska in Nika van Berkel sta zbrali pričevanja Slavice, Vladice in Irfana v film, pri katerem sta jima pomagala montažerka Anna Dobrowodzka in oblikovalec zvoka Jaka Nežmah. Foto: Lucija Rosc za MAO

Med nastajanjem projekta sta Anna in Nika tesno sodelovali s Klekljarskim društvom Ljubljana, ki jim je s svojim poznavanjem slovenske čipke uspelo zgodbo in pot spremeniti v tri končne izdelke. Z leve proti desni: Pot Slavice, Pot Vladice and Pot Irfana. Foto: Lucija Rosc za MAO

• Kot avtorici sta z zgodbami izbrisanih postavili v ospredje družbeno nepravičnost in ustvarili prostor za premalokrat slišane zgodbe Slavice, Vladice in Irfana. Danes živimo v svetu, v katerem je nepravičnosti in družbene razslojenosti čedalje več. Kako vidve doživljata položaj, v katerem smo se znašli kolektivno?

 Nika van Berkel: Irfan je med pogovorom poudaril, da so velikokrat šli na ulice in protestirali, da so si izborili pravice. Trudili so se na vse mogoče načine. Poudaril je, da je nujno, da se boriš za svoje pravice, saj se nihče drug ne bo boril namesto tebe. Zame je prav to zelo močna iztočnica za lastno delovanje.

Anna Odulińska: Pomembno je, da se opominjamo in pogovarjamo o preteklosti, da se zgodovina ne bi ponavljala.

• Če bi strnili svoj projekt v eno samo sporočilo – kaj želita spodbuditi pri obiskovalcih?

Nika van Berkel: Glavni cilj našega projekta je zagotovo ozaveščanje. Ko sem živela in odraščala v Sloveniji, sem sicer vedela za izbrisane, vendar zelo malo o posledicah, ki jih je izbris povzročil v njihovih življenjih. Slavica, ki potuje po Evropi in deli svojo zgodbo, nas je opozorila, da so se podobni izbrisi dogajali tudi drugod po Evropi. Med razvijanjem (ne)stkanih pripovedi sva spoznali neverjetne ljudi, ki se še vedno aktivno borijo za pravice izbrisanih. Znanje, ki ga ima skupnost izbrisanih, je zelo dragoceno, zato je pomembno, da delijo svoje zgodbe še naprej in nas vse ozaveščajo o tem, kar se je zgodilo.

Z Anno in Niko se je pogovarjala Nuša Zupanc Pavlič, urednica BIO. 

******
Neizbrisani je projekt produkcijske platforme, ki ga bosta mentorirala dach&zephir. Dimitri Zephir in Florian Dach, diplomanta Visoke šole dekorativne umetnosti v Parizu (École nationale supérieure des arts décoratifs) sta svoj kreativni studio dach&zephir ustanovila leta 2016. Njuni projekti s prepletanjem ognjevitosti in poezije odražajo razmišljanja martiniškega pesnika Édouarda Glissanta ter proslavljajo raznolikost v svetu. Dvojici izhodišče oblikovanja predstavljajo zgodbe in zgodovina, skozi katere prepoznava, da so predmeti izrazni mediji naših misli. Stojita za trditvijo, da brez priznavanja preteklosti in zgodovine ne moremo napredovati.

Produkcijska platforma Neizbrisani je nadaljevanje studiovega razmišljanja o marginaliziranih, manjšinskih ali izbrisanih zgodovinah v nacionalnih zgodbah in o načinih, kako so s sodobno oblikovalsko dinamiko lahko ponovno naglašene. Zasnovana je kot raziskovalna in ustvarjalna enota na temo slovenskih izbrisanih – posameznikov iz nekdanje Jugoslavije, ki prebivajo v državi brez državljanskih pravic, saj so bile slednje iz slovenskih upravnih spisov odstranjene. Udeleženci bodo vabljeni k razmišljanju o možnostih ponovnega vključevanja teh izkušenj v sodoben družbeni in oblikovalski diskurz.

Kako prek motiva povedati edinstveno življenjsko zgodbo o nenehnem postavljanju po robu? Kako prikazati izgubo in izbris državljanstva? Udeleženci bodo raziskovali, kako preplesti nenaglašene zgodbe z nečim tako vpetim v naš zgodovinsko-kulturni prostor, kot je idrijska čipka. Kako lahko te druge identitete prispevajo k ustvarjanju motiva? Z drugimi besedami, kaj je čipkarstvo danes in kaj je motiv te obrti? Klekljanje, slovenska tradicionalna veščina in Unescova neopredmetena kulturna dediščina, je izhodišče za naslavljanje teh zgodb. Z uporabo izročila in znanja, zakoreninjenega v državno kulturo, je cilj refleksija o tem, kako so zgodbe izbrisanih vpisane v kolektivno zavest, hkrati pa morda tudi o novih načinih za ustvarjanje z njimi povezanih motivov. Multidisciplinarna delovna skupina bo sodelovala z različnimi mentorji na področju obrti in izročila.

Projekt bo preizpraševal medij kataloga o razstavi pod mentorstvom Roberta Fea in Rosario Hurtado iz kolektiva El Ultimo Grito. Roberto Feo je profesor prakse na univerzi Goldsmiths v Londonu, Rosario Hurtado pa vodi magistrski program Prostor in komunikacija na ženevski univerzi za umetnost in oblikovanje HEAD. Njuna praksa je odziv na nenehno raziskovanje narave in predstavljanja sistemov.

Namen te produkcijske platforme je ustvarjanje kratkega filma o floriografiji in temah bienala Dvojna agentka, ki bo hkrati nadomestil katalog razstave. Film bo deloval kot sled dogodka, zbirka prepletenih dejanj, trenutkov, pogledov, sprožilcev in spominkov, ki jih bodo navdihnili elementi iz kuratorskih besedil ter izbranih del in samega prizorišča bienala. Film bo premierno predvajan v Ljubljani, Londonu, Ženevi in Parizu. Pozneje bo film predvajan tudi prek spleta.

Zgodbe nimajo ne začetka ne konca ... ne zares ... zdi se, da se nekje začnejo in nekje drugje končajo ... vendar ne zares.... Zgodbe imajo glavnega junaka ... vendar ne zares ... zgodbe so zgolj ponarejene perspektive, rezultat "mitizacije", bistvene poenostavitve, ki je potrebna za razumevanje resničnosti.

Alpha 60 s svojim grlenim računalniškim glasom pojasnjuje, da je "resničnost preveč zapletena za ustno izročilo", zato moramo ustvariti mite in pripovedi, ki poenostavljajo njeno vsebino, da jo lahko razumemo. Goddardov mojster, ki posreduje nekaj "borgesovske" modrosti.

Ta zgodba ni nič drugačna. V resnici se tu ne začne in se pravzaprav nikoli ne bo končala ... je le trenutek v času, pripovedovan z ene same perspektive ... ki bo sčasoma prenehal biti zanimiv ali pomemben za pripovedovalca, da bi ga pripovedoval, ali za občinstvo, da bi ga poslušalo.

- El Ultimo Grito, 2024

Mrmrajoče orhideje

Prostorož je neprofitni urbanistični studio, ki je svojo pot začel kot kulturno društvo leta 2004 z instalacijami v starem mestnem jedru Ljubljane, nato pa hitro prerasel v studio, ki s svojim delom osvetljuje presečišče javnega prostora in družbe. Večdisciplinaren kolektiv sestavljajo arhitektke Vesna Skubic, Maša Cvetko, Alenka Korenjak, komunikologinja in sociologinja Zala Velkavrh ter psihologinja Naja Kikelj Širok. K produkcijski platformi BIO28 Gibanje za javni govor so pristopile kot dvojne agentke in reinterpretirale temo Govoriš jezik rož? na način, da jim je uspelo osvetliti družbeni problem in v prvi plan postaviti pogosto preslišane zgodbe posameznic, katerih življenja diktirajo posledice stanovanjske krize. Pri projektu Mrmrajoče orhideje so sodelovale s Polonco Lovšin, vizualno umetnico in arhitektko, ki se s svojim delovanjem v javnem prostoru loteva raziskovanja alternativnih načinov delovanja v sodobni družbi.

Ekipa urbanističnega studia Prostorož. Foto: Klemen Ilovar.

• Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z Dvojno agentko?

Prostorož: Ko je bila Alexandra Midal na svojem prvem kustoškem obisku v Ljubljani, takrat še globoko v fazi mapiranja dogajanja v Ljubljani, se je sestala tudi z nami. Debatirale smo o svetu in politiki, malo pa tudi o naših projektih. Ugotovile smo, da imamo podoben smisel za humor, kar je dobro izhodišče za sodelovanje.

• Glede na to, da ste Alexandrin kustoški pristop spoznale zelo zgodaj, ko zgodba Dvojne agentke še ni bila popolnoma izkristalizirana – kakšni so bili vaši vtisi ob nastajanju in nato obisku razstave?

Prostorož: Od prvega sestanka z Alexandro nas je intrigirala njena izhodiščna predpostavka, da stvari, objekti in tudi rastline niso vedno to, kar se zdijo. To dvojnost smo poskušale zajeti v vseh iteracijah projekta, ki jih ni bilo malo. Med drugim smo se spraševale, kaj signalizirajo rože na balkonih, zakaj so stanovanja Airbnb brez sobnih rastlin, pa tudi, kako so se tudi v slovensko krajino prikradli stolpi 5G, površno zakrinkani v drevesa. Na vsak način smo želele z umetniškim delom obravnavati eno od perečih družbenih tem. V zadnjem času je stanovanjska kriza, ki se kaže v pomanjkanju dostopnih stanovanj, previsokih najemninah, oddajanju stanovanj za kratkoročni najem in slabih življenjskih razmerah, tista, ki izrazito vpliva na kakovost življenja v mestih. Ker je bila Alexandrina želja, da se osredotočimo predvsem na izkušnjo žensk, smo za našo dvojno agentko izbrale orhidejo kot rastlino, ki prostoru v sodobni slovenski družbi predstavlja značilen, vselej prisoten element bivalnega okolja, v katerem prebiva ženska.

• Kako bi orisali pomembnost samega procesa in raziskave v sedmih mesecih nastajanja projekta Mrmrajočih orhidej? Nekaj teh nastavkov ste že delili.

Prostorož: Idej in iteracij je bilo ogromno in sam delovni proces je bil enako zanimiv kot končni rezultat. Po drugi strani je bilo ustvarjanje instalacije tudi precej frustrirajoče, saj je BIO živa celota, v katero je vpletenih zelo veliko deležnikov: kustosinja, koordinatorska ekipa, mentorica Polonca Lovšin, naš kolektiv, tema … Sodelovanje s Polonco nam je bilo v veliko veselje, saj nas je kot umetnica, ki ima bogate izkušnje z razstavljanjem, smiselno usmerjala, da smo v okviru zelo omejenih finančnih sredstev koncept oblikovale v izkušnjo, ki je zanimiva za obiskovalce razstave. Poleg tega smo si kot interni pogoj projekta zadale, da se želimo v okviru projekta povezati tudi z lokalnimi aktivisti, npr. z iniciativo Stanovanjski blok. Poleg umetniškega dela smo želele producirati tudi materiale, ki bi koristili aktivistični skupini. Tako so bile zgodbe žensk, ki so glavni del instalacije Mrmrajoče orhideje, predvajane na nekaj protestih, ki jih je organiziral Stanovanjski blok, poleg tega pa je instalacija v muzeju morda odprla oči komu, ki se s stanovanjsko stisko trenutno ne spopada.

»Od prvega sestanka z Alexandro nas je intrigirala njena izhodiščna predpostavka, da stvari, objekti in tudi rastline niso vedno to, kar se zdijo. To dvojnost smo poskušale zajeti v vseh iteracijah projekta, ki jih ni bilo malo.« — Prostorož. Foto: Prostorož.

• Bi lahko rekli, da sodelovanje s Polonco Lovšin ni bil klasičen mentorski pristop, temveč je slonelo na dopolnjevanju in skupnem razmišljanju o eni temi?

Prostorož: Nimamo veliko priložnosti delati pod mentorstvom, tako da smo bile vesele sodelovanja s Polonco, saj nam je odprla določena vprašanja, ki jim pri našem internem delu ne namenjamo toliko pozornosti. Imele smo čudovite debate, vse jo je zanimalo in z nami je bila pri celotnem nastajanju instalacije. Ta proces ni bil linearen, ker smo zelo svobodno interpretirale izhodiščni odprti poziv. Želele smo si, da Alexandrinega izhodišča ne jemljemo dobesedno, ampak to priložnost izkoristimo, da ustvarjamo kot umetniški kolektiv, s čim manj zunanjimi omejitvami.

• Orhideja je rdeča nit Dvojne agentke – od Proustovih literarnih likov Swanna in Odette ter uvodnih govorečih mask Anne Hulačove do razstavnega poglavja z naslovom Katleja in Brendelovih botaničnih modelov cvetov. Mrmrajoče orhideje pa so pravzaprav uspešno sklenile Alexandrino kustoško pripoved in hkrati ponudile še en pogled na to rastlino, ki pa je skrit v besedilu.

Prostorož: Orhideje nam je ob stanovanjski problematiki resnično uspelo predstaviti v novi luči. K sodelovanju smo povabile tudi kustosinjo in prijateljico Jano Stardelovo, ki je napisala spremno besedilo in z njim poudarila še eno, drugačno dimenzijo teh rastlin, ki je me do zdaj nismo zaznale: njihovo dvojnost med divjostjo in udomačenostjo, med parazitizmom in simbiozo. Jana je orhideje postavila v kontekst kolonializma in ekofeminizma, me pa v kontekst stanovanj in dostopa do bivalnega okolja. To spremno besedilo je Mrmrajočim orhidejam dodalo še eno plast, nehote pa se te dvojnosti dobro reflektirajo tudi v zgodbah žensk, ki jih orhideje mrmrajo.

Instalacija Mrmrajoče orhideje v sklopu razstave BIO28 Dvojna agentka: Govoriš jezik rož? v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje – MAO. Foto: Lucija Rosc za MAO.

• Po kakšnem ključu ste iskale zgodbe, ki ste jih vključile v projekt? Kako ste se lotile procesa izbire stisk, ne da bi imele občutek, da ste katero od pripovedovalk pustile na cedilu?

Prostorož: Ni pravilnih in napačnih stisk – razmišljati je treba o vzrokih, zakaj se krivice sploh dogajajo. Kar polovico zgodb v naši instalaciji so prispevale Neslovenke: starejša gospa, ki je kot begunka prišla iz Palestine; programerka iz Moskve, ki zaradi vojne ne more dobiti slovenskega državljanstva; mlada samohranilka, ki je prva leta življenja preživela v nekem srbskem kraju, v katerem so se prebivalci zavedali, da pijejo onesnaženo vodo. Njihova zgodovina še poglablja težave, ki jih imajo z iskanjem stanovanja v Ljubljani. Ena od zgodb je tudi zgodba naše sodelavke. Čeprav v studiu nimamo slabih delovnih razmer in smo za svoje delo dostojno plačane, si Naja ni mogla več privoščiti novih najemnin. V petih letih je morala zaradi samovolje najemodajalcev zamenjati pet stanovanj in ob vsaki menjavi je bila nova najemnina za petino višja od prejšnje.

• Če bi morali vaš sicer večplastni projekt strniti v eno sporočilo, bi to bilo ozaveščanje o zgodbah stanovanjske krize. Kaj vidite kot sistemsko rešitev?

Prostorož: Kljub napakam, ki so bile storjene po osamosvojitvi, pri nas trenutno obstaja veliko idej in pobud, kako bi se stanovanjsko področje lahko uredilo. Konec koncev bi se lahko ozrli že na sosednji Dunaj, ki dokazuje, kaj zagotavlja čvrsta stanovanjska politika in kakšne pogoje bivanja omogoča predvsem mladim, migrantom, ljudem, ki šele prihajajo v mesto. Zdi se nam, da potrebujemo pogumnejše politične ukrepe, nove zakone, ki bi to v Sloveniji šele zagotovili. Trenutno tega nimamo in tudi trenutni predlog nepremičninskega davka na drugo nepremičnino je neustrezen, vsaj glede na stanje, ki je res krizno.

• Kaj pa bi lahko strnili na tisti osnovni minimum, ki ga lahko zagotovi vsak od nas, da bi bilo stanje lahko vsaj malo boljše? In kakšno razmišljanje bi želeli spodbuditi pri obiskovalcih?

Prostorož: Opažamo, da družba dandanes zelo hitro najde razloge, da posameznico ali posameznika krivi za položaj, v katerem se je znašla ali znašel. Pri stanovanjski problematiki pa je to še očitnejše. Ena od pripovedovalk je pobegnila od nasilja, ki ga je doživljala doma, in zelo mlada zanosila s fantom, s katerim ni bila zelo dolgo skupaj, zdaj pa kot samohranilka težko najde stanovanje za najem. Zelo lahko bi bilo reči, da ji ni bilo treba zanositi, na ta način se krivda lahko zelo hitro individualizira, čeprav je pomanjkanje stanovanj sistemski problem. Ko zgodbe naših orhidej poslušaš znova in znova, postane jasno, da ni mogoče, da bi ženske tako različnih starosti, iz tako različnih miljejev, z različnimi plačami bile vse same krive za položaj, v katerem so se znašle. To se nam zdi najpomembnejše sporočilo projekta.

Prostorož si je za instalacijo izbral projektni prostor MAO. Tudi sam prostor poudari dvojnost: gole stene še neprenovljenega dela muzeja na eni strani in mehek žamet Mrmrajočih orhidej na drugi. Foto: Urban Cerjak za MAO.

• Kam se Mrmrajoče orhideje trenutno obračajo?

Prostorož: Orhideje trenutno čakajo na razgradnjo. Pri Prostorožu vedno poskušamo gradiva in materiale, ki jih pri delu uporabljamo, ponovno uporabiti ali reciklirati. Zgodbe orhidej so en del nadaljevanja že doživele, bile so predvajane v nekaj protestniških akcijah. Ne vemo, ali jih bodo aktivisti še kdaj uporabili ali ne, ampak se nam zdi krasno, da so bile slišane tudi zunaj muzejskih sten. Naše sodelovanje s Polonco Lovšin se nadaljuje tudi proti koncu bienala. Instalacijo bodo v nedeljo, 30. 3. 2025, ob 11. uri v MAO s performansom razgradili študenti Oddelka za vizualne umetnosti in oblikovanje Univerze na Primorskem. Vodeni ogled Dvojne agentke se bo začel s tem performansom. Nato pa bo material, ki obdaja orhideje, potoval na Milanski teden oblikovanja. V sklopu Material bara, ki ga organizira Center za kreativnost med 7. in 13. aprilom 2025 v Milanu, bomo pripravile novo instalacijo: iz zelenega pliša bomo izdelale mehka orjaška sedišča, na katerih se bomo sestale s podobno mislečimi organizacijami iz Italije.

Z ekipo Prostorož je govorila Nuša Zupanc Pavlič, urednica BIO. 

****

Platformo Gibanje za javni govor* mentorira Polonca Lovšin. Polonca Lovšin je arhitektka in umetnica, ki deluje v Ljubljani. V svojih delih se osredotoča na samoorganizirane iniciative in alternativne oblike življenja in delovanja, povezane z arhitekturo, urbanističnim načrtovanjem in okolijskimi vprašanji. Svoje delo samostojno in v sklopu skupin razstavlja na mednarodnih prizoriščih in je prejemnica številnih štipendij, nagrad in rezidenc.

Gibanje za javni govor je skulptura v javnem prostoru, spomenik javnemu govoru in sodelovanju. Javni govor je po definiciji razprava ljudi v javnem prostoru o pomembnih vprašanjih družbe. Ta projekt izziva odnos med občinstvom in govorci in ga prikaže kot soodvisnega. Govor govorca se prek ozvočenja sliši le, če ga podpira občinstvo, ki sinhrono pritiska, vleče ali stopa po izdelanih napravah. Projekt je osnovan na medsebojnem sodelovanju dveh različnih vlog – tistih, ki se gibajo, da podprejo govorca, in govorcev samih. Skupni cilj »gibanja« je prikaz soodvisnosti vseh vključenih, ki drug drugega podpirajo in skupaj gradijo drugačno skupnost.

Danes, v času kriz (ekonomskih, političnih, družbenih in okoljskih), je bistveno, da v javnosti govorimo o vprašanjih človeške družbe, ki so pogosto spregledana, pozabljena ali v javnem diskurzu niso dovolj prisotna. Enako pomembno je, da jim prisluhnemo in jih slišimo. Projekt, ki je hkrati igriv in resen, predstavlja pomembnost sodelovanja in soodvisnosti pri doseganju skupnega cilja ter ustvarjanju vizije drugačne družbe.

Venerina muholovka, mesojeda rastlina, ki nastavi past ter preseneti in poje muho, služi kot raziskovalni poligon Gibanja za javni govor. Smo ljudje ujeti v lastno past? Morda se lahko iz nje rešimo tako, da drug drugega podpremo in si prisluhnemo, ustvarimo prijateljstva, gradimo skupnosti in sooblikujemo prihodnost.

* Gibanje za javni govor je projekt v teku, ki ga vodi arhitektka in umetnica Polonca Lovšin, in je bil prvič postavljen leta 2015 na trgu svobode v Mariboru kot del programa umetnosti v javnem prostoru Umetnostne galerije Maribor. Od takrat je bil projekt postavljen v različnih mestih še šestkrat (Maribor, Kočevje, Ljubljana, Feldbach (Avstrija), Strasbourg (Francija)) in je s kolektivnim delovanjem aktiviral različno občinstvo ter gradil nove skupnosti.

Ne uči rože kako naj cveti

Večdisciplinarni kolektiv YASA sestavljajo vizualna umetnica Sara Bezovšek, vizualna umetnica in fotografinja Asiana Jurca Avci, novinarka in kustosinja Dora Trček ter grafična oblikovalka Gaja Vičič. Za potrebe produkcijske platforme Katleja v sklopu BIO28 Dvojna agentka: Govoriš jezik rož? so se povezale v kolektiv in skupaj z mentoricama Michelle Phillips (Studio Yukiko) in Grashino Gabelmann (Flaneur Magazine) razvile projekt Ne uči rože kako naj cveti. Ime produkcijske platforme Katleja je bežen vpogled v koncept cattleya Marcela Prousta (ki se nanaša tako na »ljubljenje« med literarnima likoma Charlesom Swannom in Odette kot tudi na cvet orhideje katleje) iz romanesknega cikla Iskanje izgubljenega časa. Kolektiv YASA je po raziskovanju prepogosto ponotranjenih patriarhalnih vzorcev, ki povezujejo ženske s cvetjem, proučil tudi slovensko literaturo, folkloro in naše navade ter za dvojne agente izbral najbolj tradicionalno orodje vizualnih komunikacij – serijo plakatov. Plakati namreč ponujajo portal v razvejan podsvet obravnavane tematike, kjer vsebina, najdena v različnih medijih, oglaševanju, na svetovnem spletu in družbenih omrežjih, sestavlja mozaik pogledov, kako s(m)o ženske upodobljene in razumljene v sodobni družbi.

• Kako ste začele sodelovati in kakšni so bili vaši prvi vtisi, ko ste opazile poziv za produkcijske skupine BIO28?

Gaja Vičič: Res je, da smo se združile prav za produkcijsko platformo Dvojne agentke, vendar se poznamo že leta. Ko sem opazila odprti poziv, sem ga takoj poslala še Asiani, Sari in Dori, saj smo o tej temi pogosto razpravljale, hkrati pa so nam bile projektne teme tudi v umetniškem smislu zelo blizu. V tistem trenutku sem bila sama med pomembnim kariernim prestopom, saj sem se iz polja grafičnega oblikovanja preusmerjala v polje floristike in začenjala raziskovati kompozicije rož. Ta odprti poziv je združeval veliko mojih interesov in prišel v pravem trenutku.

Projekt Urbani poster je v petih mesecih trajanja BIO28 potoval po različnih lokacijah v Ljubljani. Foto: Asiana Jurca Avci in Tadej Kreft

• Kako pa je potekalo sodelovanje z mentoricama Grashino Gabelmann in Michelle Phillips?

Gaja Vičič: Z Grashino in Michelle smo res krasno sodelovale in bile z njunim prispevanjem nadvse zadovoljne. Njuno delo občudujem že dlje časa in v Berlinu, kjer prebivam tudi sama, sta zelo prepoznavni. Naše sodelovanje je temeljilo na sproščenosti in medsebojnem dialogu, znali pa sta nas tudi usmerjati na ravno pravi način, da nam je na koncu uspelo svoje misli in ideje bolje definirati. Razmišljanje in pogovori z mentoricama so bili res dragoceni, predvsem pa nas veseli, da se je poleg sodelovanja med nami razvilo tudi prijateljstvo.

Asiana Jurca Avci: Menim, da bi se odlično razumele tudi, če bi se naše poti prekrižale brez pomoči tega projekta.

• Bi lahko na kratko povzele sedemmesečni proces nastajanja projekta? Ste meandrirale med kakšnimi možnostmi, ki so se vam sprva zdele odlične, nato pa ste jih opustile? Kako je potekalo iskanje oblikovalskega izraza, ki je ustrezal prav vsaki izmed vas?

 Asiana Jurca Avci: Seveda je bilo v sedmih mesecih dela razvitih veliko konceptov. Najprej smo raziskale tematiko rož in zeliščarstva, nato nas je zamikal medij knjižice ali pa zina, v katerega bi vključile alternativne napoje in zeliščne mešanice. Raziskovale smo naravne in alternativne načine, kako z zelišči zdraviti vse od PMS-a do depresije, krčev, anksioznosti in drugih psihičnih in fizičnih težav, ki pestijo sodobno žensko. Po temeljitem premisleku pa smo ugotovile, da bi z zbiranjem tega nabora znanj ženske znova reducirale na negovalke, kar naša družba še dandanes prepogosto počne. Prav tako je to področje že vseprisotno in obravnavano. Nato smo se osredotočile na več tem, s katerimi se spopadamo tudi same, in smo jih želele temeljito obravnavati ter hkrati razširiti svoje razmišljanje in ga usmeriti v oprijemljive podteme.

Sara Bezovšek: Prav vsaka od nas ima določen nabor znanj in uspelo nam jih je strniti v končni rezultat. Asiana je prispevala fotografijo, Gaja grafično oblikovanje, sama sem se posvetila spletni strani, Dora pa se je izkazala z besedili. Sicer so bila naša običajna polja delovanja izhodišče za prispevek vsake od nas, hkrati pa se je seveda med projektom naravno zgodilo, da smo vse prispevale k vsem elementom celote, ki je nastala.

Spletna stran Ne uči rože kako naj cveti.

• Plakat je v vašem primeru dvojna agentka in vstopna točka v polje raziskovanje ženskosti. Na spletni strani ste naredile celosten družbeni prerez z naslovi: Telesnost, Kvir identiteta in androgenost, Reprodukcija in seksualnost, Odnos moči in čustva ter Transformativna moč žensk. Kakšno je bilo vaše dojemanje teh področij ob vstopu v raziskovanje in kakšno je zdaj?

 Gaja Vičič: Zelo hitro smo se zavedale, da nam samo s plakati ne bi uspelo povzeti vsega, kar smo raziskovale. Gradivo za pet omenjenih podsvetov smo zbirale več mesecev in načrtno smo ga želele zbrati iz različnih okolij: družbenih omrežij, oglaševanja, spletnih medijev ... Res je šlo za dolg proces, ob katerem je potekalo tudi veliko osebne refleksije in rahljanja ponotranjenih vzorcev. K razmišljanju in poudarjanju tem so pripomogle tudi naše perspektive, ki so bile med seboj seveda različne.

Asiana Jurca Avci: Plakat je najbolj klasična, skoraj že staromodna oblika grafičnega oblikovanja, ki nas nagovarja prav povsod, kamor se obrnemo. Pogosto nagovarja ženske in tudi ženske so velikokrat komodificirane prav na plakatih. Plakat je pri nas res dvojna agentka, ki skriva podsvet tistim, ki pokažejo dovolj zanimanja. Ta podvset pa je digitalen, nekakšen sodobni skriti svet informacij, ki pa je neskončen. Tudi naša besedila in podobe na plakatih namigujejo na ustaljene stereotipe o ženskah in ideje, ki si jih delijo tako ženske kot rože. Zadale smo si, da spletna stran predstavlja realen pogled na stanje, v katerem smo dandanes ženske. Želele smo predstaviti tako pozitivno kot negativno plat.

• Rahljanja katerega od ponotranjenih vzorcev dojemanja sveta bi se lotile najprej?

 Asiana Jurca Avci: Težko je izbrati le en vzorec, ker so vsi med seboj povezani in tudi soodvisni.

 Gaja Vičič: Meni bi se zdelo pomembno dekonstruirati binarnost. Tema Kvir identitete zajema res najširše dojemanje sveta in želi poudariti, da svet okoli nas ni črno-bel. Seksualnost in spol sta spekter in iz teh razmišljanj lahko prideš res zelo daleč. Meni osebno kvirovska tema povzame največ stvari, saj uspešno razbija omejujočo binarnost.

Sara Bezovšek: Kvir je v naši družbi še vedno nekaj drugačnega, tujega, čeprav je lahko kvirovska identiteta prisotna tudi v heteronormativnih zvezah in na področjih dojemanja ženskosti.

Asiana Jurca Avci: Tako je, s kvirovsko identiteto lahko razbijemo rigiden pogled na to, kaj vse je lahko ženska, in polje razmišljanja razširimo na to, kaj vse je lahko oseba.

• BIO ne želi biti le še ena razstava o oblikovanju, temveč želi vedno delovati kot provokativno izhodišče za razmišljanje. Kako ve dojemate nalogo bienala oblikovanja dandanes?

Sara Bezovšek: Sama pri produkcijskih platformah BIO sodelujem že drugo leto zapored in zdi se mi, da je njihov koncept dobro zastavljen. Morda bi bilo smiselno optimizirati delovni proces in izboljšati komunikacijo med mentorji in skupinami, da bi se lahko razvili še bolj poglobljeni odnosi, kot se je to zgodilo pri nas. Tudi sam princip produkcijskih platform se mi zdi odličen, saj v oblikovalski praksi pri nas takšnega pristopa skoraj ni. Gre za dragocen čas, namenjen mirnemu razvijanju koncepta in procesa, kar omogoča ustvarjanje nečesa resnično pomenljivega in kompleksnega.

Asiana Jurca Avci: Zanimivo bi bilo videti, kako bi se razstava spremenila in razvila, če bi se projekti produkcijske platforme skušali umestiti med preostale razstavne projekte in umetnine. Da skupaj tvorijo kustoško pripoved in projekti iz produkcijskih platform niso razstavljeni, kot neka ločena entiteta. Nam se je po posvetu s kustosinjo uspelo vključiti v osrednji del razstave, saj v spodnjem prostoru ni bilo dovolj prostora za naše plakate, in mislim, da so se uspešno povezali z drugimi razstavljenimi deli v prostoru. Menim, da bi se preostala dela produkcijske platforme prav tako lahko dobro vključila v osrednji del.

Okrogla miza z mentoricama Grashino Gabelmann in Michelle Phillips ob otvoritvi lokacije Ne uči rože kako naj cveti: Projekt urbani poster v Mali galeriji Banke Slovenije. Foto: Urban Cerjak

• Pri razvijanju projekta pa vam je uspelo polje oblikovanja povezati tudi z drugimi disciplinami.

Asiana Jurca Avci: Nastajanje Ne uči rože kako naj cveti je res temeljilo na sodelovanju več področij. Čisto na začetku smo se sestale s Svetlano Makarovič – takoj smo vedele, da njeno delo in prezenca na kulturni sceni perfektno poosebljata to, kar želimo s projektom sporočiti. Takrat je mimogrede med pogovorom izrekla frazo Ne uči rože kako naj cveti in s tem prispevala ime našega projekta. Pri plakatu, katerega tema je Kvir identiteta in androginost, smo iskale slovensko referenco in objavile odprti poziv za vse kvirovske pisce, ki bi želeli prispevati svoj slogan za plakat. Tako smo prišle do Pina Pograjca, pesnika in literarnega kritika. Predale smo mu nekaj miselnih izhodišč, ki jih je na pomenljiv način preoblikoval v slogane. Pinovo besedilo popolno povzame nekaj, kar je bilo pomembno izhodišče naših raziskav, in sicer dejstvo, da je večina cvetočih rož, ki so del našega projekta, dvospolnikov – botaniki jih pomenljivo imenujejo perfect flowers ali popolni cvetovi. Njegov slogan Popoln_a sem le, ko se oprašim sam_a je odlično povzel idejo samozadostnosti, saj le sami do potankosti poznamo svoje potrebe in nihče drug jih ne more zadovoljiti tako, kot jih zmoremo mi sami.

Gaja Vičič: Pino Pograjc je prispeval še en odličen slogan, ki ga na koncu nismo uporabile: Naj cvetim, kjer si me zbodel. Ocenile smo, da je preveč osredotočen na bolečino in namiguje na močno sovražnost, ki jo kvirovske osebe doživljajo danes. Povezale smo se tudi s Karstenom Faturjem, etnobotanikom in raziskovalcem z Univerze v Vermontu, in z nami je delil svojo študijo Queer Ethnobotany o vplivu kvirovske teorije na botaniko. S tem se nam je odprla še znanstvena dimenzija, kar je bilo bistveno in nadvse zanimivo za razvoj projekta. Pri definiranju petih tem, predstavljenih na spletni strani, sta pomembno vlogo odigrali še dve osebi. Dr. Renata Šribar je pregledala našo raziskavo, pomagala izluščiti bistvene teme in jih jasneje ubesediti, dr. Živa Fišer pa je prispevala svoje znanje o povezavi med folkloro in rastlinami, kar je projekt še dodatno obogatilo.

YASA Kolektiv je za razstavo Dvojna agentka pripravil kar 7000 plakatov, ki jih obiskovalci lahko vzamejo s seboj. Foto: Lucija Rosc

• Lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšno novo poglavje ali serijo plakatov?

 Asiana Jurca Avci: Vsekakor bi si želele ta projekt nadaljevati. Med BIO28 nam je uspelo prikazati škodljivo povezavo med ženskami in rožami, bi si pa želele koncept projekta razširiti, da bi lahko še podrobneje prikazale in raziskovale boje, ki jih ženske bijemo v tem svetu.

Sara Bezovšek: Materiala imamo še ogromno in tudi med seboj si prepošiljamo različna izhodišča za naprej. Če bi se v prihodnosti odločile nadaljevati, imamo nekaj vsebine že pripravljene. Na neki način projekt še vedno živi, ker so te teme tako prisotne in jih še vedno raziskujemo.

Asiana Jurca Avci: Smo pa morale na neki točki narediti rez in se ustaviti, da smo na Dvojni agentki predstavile koherenten pregled svojega dela. Ena ideja je bila tudi narediti participatoren projekt, v katerem bi lahko ljudje poglavja ali pa družbene probleme sami dodajali v naš spletni arhiv raziskav.

• Kako se počutite v svetu, ki žensko še vedno reducira (in s tem tudi vse, ki se identificirajo tako) na določen videz, določene družbene vloge ipd.? V kakšnem svetu bi želele sobivati?

Gaja Vičič: Lahko trdim, da prav vse članice kolektiva živimo v svetu, mikrookolju, ki smo ga same soustvarile. Opažam, kako med ženskami obstajajo bolj vključujoče, skrbne skupnosti in odnosi, kar je zelo pomembno za zdrav obstoj človeka. Z delovanjem in držo smo si izborile boljši položaj in aktivno dekonstruiramo obstoječe vzorce. Poudariti pa je treba, da naša odprtost še vseeno ni vsakdanja. Sama prebivam v Berlinu, kjer je takšna odprtost mogoča, če pa se odpeljem v katero bližnje mesto, pa že ni več tako. Veselilo bi me, če bi se teme, ki smo jih razvile s projektom Ne uči rože kako naj cveti, širše obravnavale tudi v mainstreamovskih medijih, da bi tudi preostalo občinstvo lahko začelo dvomiti o obstoječih sistemih.

Sara Bezovšek: Nasploh opažam precejšnje spremembe v razmišljanju žensk. Sama izhajam iz majhnega alpskega kraja in počasi opažam, da tudi v zelo tradicionalnem okolju prihaja do miselnih nastavkov, da ženski ni treba biti samo gospodinja. To je sicer dobro, ampak v kontekstu širšega političnega stanja teh sprememb žal ne opažam in me trenutni položaj ne navdaja z optimizmom.

Asiana Jurca Avci: Že stanje v ZDA je tako temačno, da bi lahko rekla, da se kot človeštvo pomikamo en korak naprej in nato deset korakov nazaj.

Gaja Vičič: Napredek žal ni linearen, morda je celo spiralen.

• Kakšni pa so bili odzivi obiskovalcev na vaš projekt? Med bienalom so namreč plakati krožili po celotni Ljubljani in s tem nagovorili kar najširše občinstvo.

 Asiana Jurca Avci: Splošni odziv je bil dober, predvsem ženske so takoj razumele teme in veliko jim je pomenilo, da smo se zavzele in popisale dogajanje, probleme, s katerimi se vsakodnevno spopadajo. Tudi kolegi so projekt pohvalili. Zanimiv je bil, na primer, odziv mojega brata, ki sicer ni prisoten na družbenih omrežjih, je pa omenil, da mu je bilo ob prebiranju spletne strani zelo nelagodno, saj je količina negativnih medijev, ki obravnavajo ženske, res osupljiva.

Sara Bezovšek: Na spletu sem prejela celo komentarje, da nam ni nihče nič naredil, in tudi, zakaj potrebujemo feminizem, saj smo ja enakopravne. Določeni komentarji so nas celo reducirali na igranje žrtve.

Asiana Jurca Avci: Nihče v tem projektu s prstom ne kaže na nikogar, apeliramo predvsem na to, da lahko vsak od nas sam izboljša stanje. Morda je včasih dovolj, če opomnimo svoje vrstnike.

• Kaj je tisto glavno sporočilo ali razmišljanje, ki ga želite spodbuditi tako pri mimoidočih kot tudi pri obiskovalkah in obiskovalcih razstave?

Asiana Jurca Avci: Da je zelo kompleksno biti ženska oziroma Girlhood is a spectrum.

S kolektivom YASA se je pogovarjala Nuša Zupanc Pavlič, urednica BIO28.


******

Michelle Phillips (Studio Yukiko) in Grashina Gabelmann (Flaneur Magazine) bosta s skupino produkcijske platforme razvili projekt Katleja. Studio Yukiko je kreativna agencija s sedežem v Berlinu, specializirana za kreativno in umetniško vodenje, strategijo blagovnih znamk, ustvarjanje konceptov in grafično oblikovanje, tako za komercialne kot kulturne stranke. Studio je za svoje delo prejel številne nagrade. Odkrivajo pripovedi, pripovedujejo zgodbe o lokalnih skupnostih po vsem svetu ter se poglabljajo v trende internetne in mladinske kulture. Grashina Gabelmann, pisateljica in prevajalka, je ustanovna članica in glavna urednica sodelovalnega in multidisciplinarnega projekta Flaneur Magazine. Njene ustvarjalne prakse vključujejo tudi politično-ustvarjalne delavnice za otroke, najstnike in starejše ter zbiranje zgodb različnih skupnosti.

Produkcijska platforma Katleja udeležence vabi, da dekonstruirajo androcentrično soodvisnost ženske kot rože. Ime projekta je bežen vpogled v znameniti koncept cattleya Marcela Prousta (ki se nanaša tako na »ljubljenje« kot tudi na cvet orhideje katleje) iz njegove opere V senci cvetočih deklet. Udeleženci bodo reinterpretirali vsakdanje patriarhalne idiome, ki povezujejo ženske s cvetjem, in preučili povezave med jezikom in podobo, ki so prisotne v slovenski poeziji, literaturi, umetnosti, oglaševanju in drugod. Zato bo projekt ta razmerja postavljal pod vprašaj, jih kritiziral in preoblikoval v serijo provokativnih in drznih vizualnih produkcij. S pomočjo zinov, plakatov in drugih oblik grafičnega oblikovanja se bodo udeleženci osredotočili na idiomatske izraze, povezane s primerjavo med ženskami in rožami, ter tako vizualno raziskali kulturne konotacije in pomene teh izrazov.